Naša terapevta Nuša Kovačević Tojnko in Milenko Kovačević sta se javnosti predstavila v njunem prepletu mladostniškega entuziazma in zrelostnih izkušenj, v privatnem in psihoterapevtskem življenju.

 

Nuša in Milenko, vidva nista le sopotnika v zasebnem, ampak tudi v poklicnem življenju. Kako združujeta oboje, je to bolj prednost ali kdaj tudi težava – lahko ločujeta eno in drugo in ne prinašata domov preveč službenih zadev?

Nuša: Sama vidim več prednosti kot pomanjkljivosti dejstva, da izhajava iz podobnega poklicnega ozadja. Predvsem v podobnih vrednotah, ki jih gojiva. Psihoterapija ni le poklic, je tudi način življenja. Pomembno se mi zdi živeti to, kar drugim dajeva profesionalno. Po drugi strani je pomembno, da omejiva pogovor o delu doma, zato sva uvedla pravilo, da se 15 minut na dan pogovarjava o najinem delu, posvetujeva se kot na interviziji. To se nama obnese. Znava ohranjati mejo. Druga prednost poleg skupnih vrednot je, da so najini konflikti bolj zreli. Znava se pogovarjati, prepoznavati rane, iz katerih sva reagirala, reflektirati in predelovati. Seveda s pomočjo lastne terapije, ki sva jo oba imela.

Milenko: Včasih oba zapadeva v stare otroške vzorce, ampak znava hitreje izplavati iz njih.

 

Milenko, v Sloveniji živite že štirideset let. Milenko, kako vam je bilo, ko ste prišli? Kako vam je sedaj? Kaj je k vašemu osebnemu in poklicnemu razvoju prinesla mešanica vaših korenin in okolja, v katerem sedaj bivate?

Milenko: V Slovenijo sem kot 20-letni nadebudni fant prišel iskat delo. V tistem času, leta 1978, je bilo zelo lahko priti do dela. Prišel sem na kadrovsko, poiskal službo in jo dobil. Začetki so bili sicer precej težki, ker sem prišel iz okolja, kjer se je živelo skromno in težko. Otroci smo odleteli iz gnezda, oče je delal, mama je ostala sama. Zelo sem se mučil z občutki krivde, da je mati ostala sama, ker sem šel v svet. V lastni terapiji

Nadaljevanje intervjuja si lahko preberete na tem mestu.

×

Make an appointment and we’ll contact you.