Milena Jelen

psihoterapevtka

Milena Jelen

psihoterapevtka psihoanalitične psihoterapije (ECPP), supervizorka

Terapevtski proces razumem kot odkrivanje sebe, kdo in kaj sem, kakšni so moji potenciali in kaj lahko naredim z njimi. S sprejemanjem sebe in ozaveščanjem svojih do sedaj neprepoznanih globin, si dajem možnost živeti drugače. Moje vodilo pri terapevtskem delu je prav to: v varnem, zaupnem odnosu spremljati človeka na njegovi, mnogokrat trpeči poti do novega izhodišča za bogatejšo in modrejšo pot naprej.
  • SPREJEMAJOČA.
  • VARNA.
  • MIRNA.

PODROČJA DELA

V času študija, po uvodnem izobraževanju splošnih vsebin, nisem potrebovala veliko razmisleka, da sem se odločila za psihoanalizo. Nagovorila so me (tudi zelo osebno)osnovna načela in predpostavke Freudove teorije delovanja človeške psihe: vzročna zakonitost duševnega dogajanja, nezavedno, namenskost našega vedenja, teorija duševnega razvoja…

Moja modaliteta je torej psihoanalitična, vendar mnogo bolj interaktivna, medosebna, kot je bila tista več kot sto let nazaj… Predvsem verjamem v terapevtski odnos (kar je sicer z raziskavami podprto) kot najpomembnejši faktor uspešnosti terapije.

Izvajam predvsem individualno terapijo; iz dosedanjega dela lahko ugotovim, da se srečujem največ z ljudmi v odrasli dobi in s tistimi, ki zapuščajo srednja leta in so na prehodu v obdobje starosti.

Imam izkušnje s psihoanalično skupinsko terapijo, ki sem jo več let so-vodila v okviru študijskega programa Univerze Sigmunda Freuda, v Mariboru pa nekaj let tudi skupino za svojce ljudi, ki imajo mejno osebnostno motnjo.

O MENI OSEBNO

Psihoterapija je postala (potem, ko sem vso delovno dobo delovala v ekonomskih vodah) vsebina mojega tretjega življenjskega obdobja; za študij sem se odločila nekaj let pred upokojitvijo, kmalu po vstopu v prostovoljstvo – množila so se mi vprašanja o »usodnosti« človeških zgodb, o labirintih človeške duše, tudi moje, in želela sem vedeti več. Biti blizu sebi in sočloveku.

Že leta ostajam poslušalka tistih, ki pokličejo krizno linijo, nabirajo se tudi leta terapevtskega dela.

Starejša ko sem, vedno pogosteje svojo misel, čustvo povežem z nečim, že davno doživetim, včasih le z rahlo zaznavo, včasih intenzivneje, a skoraj vedno (po zaslugi moje osebne psihoterapije) le še z blagim prepoznanjem, da sta me najmočneje za življenje zaznamovala moja starša. Od njunega zarisa vodim svoje poti stran ali pa se vračam in okušam zadovoljstvo in dobroto ujemanja.

Lok življenja se mi počasi proži na drugo stran - hvaležna, da sem imela družino, postala mama in babica. Čudež, milina otroka je zame nekaj presežnega.

Če bi morala ponesti nekaj na osamljen otok, bi tokrat vzela s seboj Čajkovskega (Evgenij Onjegin) in Prišleke Lojzeta Kovačiča…

×

Make an appointment and we’ll contact you.