TRANSAKCIJSKA ANALIZA – kvazikavzalnost

KAJ JE KVAZIKAVZALNOST IN KAKO BI IZGLEDALA PRIMERNEJŠA KOMUNIKACIJA

 

Običajen pogovor med mamo in sinom.

Mama: Miha, nehaj igrati igrce in izklopi računalnik! Pojdi se učiti!
Sin: Še malo, mama.
Mama: Nič malo, takoj sem rekla.
Sin: Kako si ti tečna!
Mama: Celi dan garam in zate skrbim, ti me pa samo jeziš! Takoj zdaj izklopi računalnik!!!
Sin: Nehaj me živcirati, mati! (vstane od računalnika, gre k mizi za učenje). Zdaj pa se niti več učiti ne morem, tako si me razkurila.
Mama: In to mi je zahvala, da se žrtvujem zate.
Sin: (odide, zaloputne z vrati)

 

Analiza komunikacije

Pogost problem v zvezi z doživljanjem čustev je, da ljudje mislimo, da naša čustva povzročajo drugi ljudje. To se nanaša tako na prijetna kot na neprijetna čustva. Bistvo tega problema je, da ljudje mislimo, da so drugi odgovorni za naša čustva in ne mi. Strokovno temu rečemo kvazikavzalnost.

Opisan pogovor je tipičen primer konflikta, v katerem mati želi, da sin izklopi računalnik in se gre učiti, sin pa želi še naprej igrati igrico.

To je vplivalo na mamo, da je začutila jezo, ker ji je važno, da se otrok uči. Oba sta drug drugemu očitala, da sta jezna, živčna in “razkurjena”, ker je drugi to povzročil.

Seveda to ne drži. Mama ni povzročila sinovo jezo in prav tako sin ni povzročil jezo mame. Doživela in reagirala sta na lasten pomen in pomembnost, ki sta ga pripisala vedenju drugega. To je izjemno pomembno za razumevanje čustvovanja nasploh, saj smo mi tisti, ki smo odgovorni za svoje čustvene reakcije, ne glede na to ali drugi s svojim vedenjem vplivajo na to.

Vplivati na čustvo ali povzročati čustvo ni isto.

Čustvo bi lahko povzročali edino na način, da bi direktno vplivali na možgane, kjer čustva nastajajo (npr. elektrošok, droge, zdravila itd.) ali s fizično silo (npr. nekoga udarimo).

Na drugi strani, pa lahko s svojim vedenjem vplivamo na doživljanje čustva drugih tako, da počnemo tisto kar drugi želijo ali ne želijo.

Tako je sin začutil jezo, saj mu je igranje igrice pomembno in ne učenje. Mama je vplivala s svojim vedenjem na sina, da je začutil jezo, vendar je ni povzročila. Prav tako je mama začutila jezo, ker ji je bilo važno, da se sin uči, vendar sin ni povzročal čutenja jeze mame.

Sin in mama sta tako sama odgovorna za čutenje lastne jeze.

Kvazikavzalnost je možno uporabiti pri vsakem čustvu. Lahko verjamemo, da drugi povzročajo katerokoli čustvo (npr. ti si me osrečila, razočarala, razžalostila, prizadela, užalila, očarala ali ti me privlačiš itd.).

Da se znebimo kvazikavzalnosti je prav, da se zavedamo, da smo mi tisti, ki reagiramo na pomen in pomembnost, ki ga pripisujemo dogodkom. Ko drugim sporočamo kaj doživljamo, to počnemo tako, da govorimo v 1. osebi ednine. (npr. “Jezim se, ker igraš računalniško igrico)

 

Poglejmo si kako bi lahko ta pogovor potekal drugače.

Mama: Miha, nehaj igrati igrice in izklopi računalnik! Pojdi se učiti!
Sin: Še malo, mama.
Mama: Nič malo, takoj sem rekla.
Sin: Kako si ti tečna!
Mama: Meni ni ime tečna, ampak sem tvoja mama! Zato zahtevam, da se greš takoj učiti!
Sin: Nehaj me živcirati, mati! (vstane od računalnika, gre k mizi za učenje). Zdaj pa se niti več učiti ne morem, tako si me razkurila.
Mama: Jaz tebe ne živciram. Ti si verjetno jezen, ker ne želiš izklopiti igrice. Jaz pa se jezim, ker se ti ne želiš učiti. Te razumem, ampak kljub temu vztrajam. Ravno zato, ker te imam rada in ker mi je pomembno v kakšnega človeka se boš razvil.
Sin: (usede za zvezke in se začne učiti).

 

×

Make an appointment and we’ll contact you.