TRANSAKCIJSKA ANALIZA – reifikacija

Grabi me panika… (reifikacija)

Terapevt: »Kako ste?«
Pacient: » Eh, non stop sem slabo. Nekaj me panika grabi, nekaj mi ne pusti spati in me nonstop nekaj preganja.«

Kadar ljudje v komunikaciji z drugimi govorimo o svojem čustvovanju, pogosto čustvom pripisujemo lastnosti predmetov, ki nam nekaj delajo. Omenjeni pojav imenujemo reifikacija ali popredmetenje čustev. S tem se odtujujemo od lastnega doživljanja čustev in odgovornost za svoje čustvene reakcije ne pripisujemo sebi, temveč čustvu, ki mu dajemo lastnosti predmeta in moč, da opravlja z našim vedenjem. Tako verjamemo, da je čustvo krivo za naše reakcije in ne mi sami. In tako je logično, da so naše reakcije neprimerne in ne pripeljejo do razrešitve situacije, v kateri čutimo neko čustvo.

Poglejmo si na kakšen način lahko postopa psihoterapevt, da pacient dojame, da je sam tisti, ki je odgovoren za svoje čustvovanje in s tem sprejme tudi kontrolo nad le-tem.

Terapevt: »Kako ste?«
Pacient: »Eh, non stop sem slabo. Nekaj me panika grabi, nekaj mi ne pusti spati in me nonstop nekaj preganja.«
Terapevt: »Predstavljam si, da panika ima roke in vas grabi za roko ali nogo ter vas preganja.«
Pacient: »Ne razumem vas, kaj mi hočete povedati.«
Terapevt: »Namesto, da bi mi povedali kaj čutite,  mi pripovedujete, da je panika izven vas v obliki nekega predmeta, ki vas grabi in preganja. Mi lahko namesto tega opišete kaj čutite?«
Pacient: »Bojim se.«
Terapevt: »Česa se bojite?«
Pacient: »Panično se bojim, da bom izgubil službo.«

Ker smo mi tisti, ki doživljamo čustva in iz njih reagiramo sledi, da smo mi odgovorni za svoje čustvovanje in reakcije. Torej čustvo ni nekaj kar nastaja izven nas, še najmanj pa, da čustvo kreira naše življenje.

 

×

Make an appointment and we’ll contact you.