»Kako si?« mirno vpraša psihoterapevt, medtem ko se preseda v starem zguljenem nepogrešljivem fotelju. »Hm…. V redu sem,« se nasmehne Pija, »ne morem verjeti, kako zelo mirna sem v zadnjem obdobju po odpustu iz bolnice. Zelo, zelo mirna sem. Očitno je zdaj spet dobro obdobje na poti.«

Z vami delimo pesem, ki jo je zapisala ena izmed naših pacientk, ob zaključku skupinske psihoterapije s pomočjo zbranih misli svojih sočlanov.

Odkar vem za svoje ime, poznam občutek krivde in sovraštvo proti sebi, zaradi tega, ker sem se rodil in ker sem. Te občutke sem vedno nosil s seboj kot prtljago in trdno verjel, da je to moje življenje. Da tako preprosto “mora” biti.

Na travniku za domačo hišo. Stojimo na zeleni, sveže pokošeni travi in gledamo. Gledamo dolgo kačo, ki je tam. Živa. Mama, ata in moj fant so blizu nje, z zanimanjem jo ogledujejo, jaz pa stojim na varni razdalji, na drugi strani travnika, tako da je med nami zelenjavni vrt.

Za kaj zastavljam svoje življenje? Prva stvar, ki mi pade na pamet, je psihoterapija. Zakaj? Zato, ker mi je ravno psihoterapija rešila življenje. In to dobesedno! Po dveh grozljivih poskusih samomora, več hospitalizacijah zaradi psihotičnih...